Najbrž je nadžupnik iz Vuzenice Ferdinand Khillau sprva predvideval ustanoviti samo en vikariat v Trbonjah. Takratni komisar Kulmer pa je v svojem poročilu 28. septembra 1757, verjetno iz ustrežljivosti do tamkajšnjih faranov, napisal, da sta potrebna dva vikariata, eden tudi pri Sv. Antonu. Goriški nadškof Karl Michael je tako 9. marca 1758 izdal ustanovno listino, ki jo je cesarica Marija Terezija potrdila 25. maja 1759. S tem dogodkom je bila župniji Sv. Anton priznana samostojnost. Nadžupnik pri tem ni smel utrpeti nobenih primanjkljajev, kar se tiče dohodka ali ugleda.
Med opravila župnikovega namestnika (vikarja) so poleg opravil župnika spadale še druge naloge: popoldanski pouk otrok, molitev rožnega venca in litanij vsako nedeljo in vsak praznik, na miklavževo in tiho nedeljo pa je moral skupaj s farani priti k nadžupnijski cerkvi ter tam asistirati nadžupniku.
(Več v knjigi: Župnija Sv. Anton na Pohorju)